Danes se sprašujem, zakaj sem tako dolgo čakala in zakaj sem tako dolgo živela takšno življenje, kot sem ga. Nikoli nisem niti za trenutek pomislila, da to nisem jaz in da živim življenje drugih, moja osebna rast je takrat bila na začetku, a bila sem v srednjih letih. 

To nikakor ni bilo lepo spoznanje zame, ker sem bila jezna in razočarana, kako sem lahko vse to zamujala in kako nisem razvijala samo sebe. Ko pa so se nakopičile zdravstvene težave in ko nisem imela več izhoda, se me je dotaknila osebna rast. Morala sem pogledati vase in kar hitro sem ugotovila, da enostavno ne vem, kdo sem in kaj si želim. Takrat sem si želela samo zdravje, vendar sem vedela, da nimam čarobne palčke in da moje telo ne uboga več, tako kot je po navadi.

Začela se je moja osebna rast in to je nekaj čudovitega!

Začela sem se zavedati, da če bom hotela biti srečna, je za to potrebna osebna rast. Nič ne bom naredila, če bom posvečala čas samo drugim in delala, tako kot bodo oni rekli. Tega sem se že zavedala, tudi prej, ampak sem se počutila dobro. Sedaj pa je drugače, ker se mi je telo uprlo in ker mi je dalo vedeti, da če ne bom sama nekaj naredila, pa me bo telo prisililo. 

Tako sem začela graditi na sebi, začela sem se spraševati, kaj lahko naredim, da se bo moje telo začelo počutiti boljše. Vedela sem, da je vse na meni, ker so bili zdravstveni izvidi zaenkrat v redu, moje počutje pa ne. Moja osebna rast se je razvijala preko telovadbe, sprehodov, joge, glasbe, branja knjig in pogovarjanja s prijateljicami. 

Vedela sem, da tokrat grem po pravi poti, zelo počasi, vendar gre. Kako sem bila srečna, ko sem ugotovila, da se moja osebna rast spreminja in se z njo počutim boljše.