Zaradi mojih intenzivnih treningov plesa v mladosti mi danes pokajo skoraj vsi sklepi mnogo bolj kakor pri običajnem človeku. Približno polovico osnovne šole in celo srednjo šolo sem preplesala s treningi jazz baleta in hip hopa. In že takrat so mi bili sklepi na prstih nevšečna tema, ker so na trenutke kar že med hojo pokali. Vsako leto kasneje pa se je to po malo na vsakem še po malo bolj stopnjevalo. 

Najbolj kritični so sklepi na palcih na nogah. Ti praktično nikoli niso tiho. Samo da jih malce premaknem, takoj počijo. Me pa vedno zabava, ko s tem strašim koga, ki me ne pozna in ne ve, da je to čisto normalno pri meni in me tudi nič ne boli. Na zvok sem se pa že dolgo nazaj navadila. 

Naslednji najbolj pokajoči sklepi so zapestja in prsti na rokah. Niso tako glasni, kakor sklepi na nogah so pa vseeno rahlo glasni. Če zavrtim zapestja, se sliši, vsakič, ko želim popokati prste, mi uspe. Tako, da so moja zapestja mala naravna ropotuljica.

Potem so tukaj kolki. Na srečo spada v kategorijo le levi kolk, ki je glasen samo ob bolj posebnih gibih, in še bolj nas srečo, da ne boli. Je pa neprijetno, ko delam kakšne vaje in se sliši tak votli in globoki pokajoči zvok. Sicer je meni že bolj smešen, ampak kdo v bližini zna biti rahlo začuden.

Včasih najbrž zvenim, da sem blizu temu, da razpadem, ampak se še kar v redu držim skupaj in ni čutiti, da bi bilo kaj narobe. Le sklepi znajo biti glasni sem ter tja in to je to. Zdravniki pravijo, da je to tudi rahla posledica, da nimam več toliko mišične mase, s katero bi bili sklepi bolj obloženi in seveda leta intenzivne obrabe, kar pa ni nič drastičnega ali nevarnega.