Že cel mesec gledam svoja pusta okna in razmišljam kakšen zavese bi dala. Še bolj pa, če bi jih sploh dala. Ampak nekaj mi govori, da resnično manka nekaj tam kje so okna, ker je enostavno tako zelo prazno in ni tam nobene energije.
Dan sem preživela za računalnikom in si ogledovala zavese ter sanjarila, kaj bi bilo najboljše. Po celodnevnem izobraževanju o zavesah sem prišla do skoraj končne odločitve, ki je kazala strmo le v lanene zavese, nisem se pa mogla odločiti med barvami. Zelo so lepe zlasti te v naravni barvi, ampak se bojim, da bom s tem imela preveč naravnih barv. Morda bi bilo bolje, da bi izbrala kakšno temnejšo barvo, kot je antracit siva ali pa temno modra. Ali pa celo temno zelena, ker bi tudi zelo lepo pristajala poleg večine barv, ki jih uporabljam.
Začela sem brskanje po Instagramu, ker bi rada našla nekaj idej, kako bi si lahko uredila bivalne prostore z različnimi, barvami zaves. Izbrala bom seveda vse enake barve, ampak bi vseeno rada videla, kje v prostoru kako je videti, ko je že vse postavljeno. Težko si predstavljam katerokoli od teh barv v mojem prostoru. Si nekako predstavljam, ampak nisem popolnoma prepričana, ali je to tako, kot mi kaže moja domišljija.
Ko sem našla kar precej idej z vsemi barvami, ki so mi bile všeč, sem se odločila, da bom še malce počakala z odločitvijo, ker se ne morem odločiti med antracit sivo ali pa temno zeleno. Oboje mi deluje, kot ulito za v moje stanovanje, ampak se enostavno ne morem odločiti ne za eno in ne za drugo možnost. So pa vse zavese tako zelo lepe. Ne glede na to ali so zmečkane ali pa zlikane. To je ta prednost lanu, ki je lahko oboje in bo videti zelo lepo.…
Če nameravati menjati svoj dotrajano strešno kritino ali pa iščete najboljšo rešitev za svoj novi dom, potem ste vsekakor pred zelo pomembno odločitvijo. Če želite, da bo strešna kritina čim bolje opravljala svojo nalogo, potem zahteva temeljit razmislek.
Danes so nam na voljo strešne kritine iz različnih materialov, oblik, barvnih odtenkov in tudi različnih dimenzij. Zato jih je med seboj težko primerjati, a če poznamo prednosti vsake od njih, bo končna odločitev zagotovo lažja.
Opečna in betonska strešna kritina za večje naklone streh
Med najbolj priljubljenimi in razširjenimi strešnimi kritinami pri nas je opečna strešna kritina, ki je okolju prijazna, izjemno odporna in primerna za strehe z večjim naklonom. Njene glavne prednosti so visoka odpornost na sončno sevanje, mraz in zunanje vplive, odlikuje pa jo tudi negorljivost in dolga življenjska doba. Opečni strešniki so na voljo v različnih oblikah, zato se lepo poda vsaki okolici.
Za večje naklone strehe je primerna tudi betonska strešna kritina, ki je težja od opečne in zato veliko bolj odporna na veter. Zelo dobro se obnese tudi na območjih s pogosto točo, saj zagotavlja veliko mehansko odpornost. Beton dobro izolira zvok, hkrati pa nudi dobro zaščito pred zamrzovanjem.
Kovinska strešna kritina za vse naklone streh
V zadnjem času postaja vedno bolj priljubljena tudi kovinska strešna kritina, ki deluje izjemno, vendar le, če je pravilno zasnovana. Primerna je za vse naklone streh in je v osnovi lahko pločevinasta, jeklena, bakrena ali pocinkana. Ne glede na to, katero izberete, pa je kovinska kritina zelo lahka in izjemno odporna na vse vremenske vplive.
Poleg omenjenih strešnih kritin, poznamo še bitumensko in vlaknocementno strešno kritino. Obe sta primerni za položnejše strehe, zato se pogosteje uporabljata za pomožne objekte. Obe vrsti strešne kritine se lahko pohvalita z veliko trdnostjo, odpornostjo vremenskim vplivom in negorljivostjo.…
Prišel je vikend in res so restavracije Izola pričarale odlično doživetje. Ker še ni glavna sezona tudi še, ni veliko ljudi in tako je bil res prijeten mir tam. Bilo je ravno prav ljudi, da je bilo tam pravo vzdušje. Tudi čakala nisva dolgo na hrano, ker so nama vse zelo hitro postregli. Kadar, je gneča se vse to čaka bistveno dlje kakor pa danes.
Res prav dobro, da še ni prave sezone, si seveda želim, da bo polna sezona in prav lepo je videti, da so te restavracije Izola polna gostov, ker vem, da živijo od tega. Štiri mesece dobesedno garajo potem pa skoraj da počivajo. Imajo res neprimerljivo manj dela, ko ni sezone. Sicer, če bi imeli toliko dela konstanto, ne vem, kako bi zdržali, ker vem, da vedno proti koncu poletja komaj še živijo. Vsekakor pa zelo dobro zdržijo restavracije Izola ves ta tempo, da kljub vsemu postrežba in hrana vedno vrhunska. To ne uspe mnogim, ker vem, da sem zahajala tudi v druge restavracije Izola, ki so me mnogokrat razočarale. Ta me pa prav še nikoli ni. Ne glede na to ali so imeli polno ljudi ali ne vedno sem dobila vse v sprejemljivem času in hrana nikoli ni razočarala.
S prijateljem, s katerim sva se dobila, sva morala doreči kar nekaj stvari, ker pripravljava nekaj skupnih projektov, katere upam, da nama bo uspelo zelo kmalu izvesti. Ko sva se dobila v restavracija Izola, je povedal, da še nikoli ni bil tukaj in da je prav presenečen, da je to mogoče. Sam je namreč iz Kopra in redko zahaja v restavracije Izola. Ko je pa pojedel kosilo v tej restavraciji, je pa priznal, da mu je prav žal, da še nikdar ni bil tukaj in da se prav sramuje rega, ker tako dolgo že dolgo ni jedel. Mislim, da so restavracije Izola dobile še eno novo zadovoljno stranko, ki ne bo zadnjič tukaj.
…
Obrt, kot je mizarstvo, se v večini primerov prenaša iz roda v rod, imam prav? V osnovni šoli sem imela kar nekaj sošolcev, ki so se po končani osnovni šoli odločili, da šolanje nadaljujejo na srednji lesarski šoli. Seveda jih je mizarstvo veselilo, drugače bi težko nadaljevali to obrt. Pri tem poklicu moreš biti zelo spreten in imeti tisti bistveni smisel za delo z različnimi vrstami lesa. Najbrž se sprašujete, od kje vse to znanje in pametovanje o tem, kaj pravzaprav je mizarstvo, kajne?
Moj partner je prav tako podedoval mizarsko delavnico. Še preden sem ga spoznala, sem vedela, da je mizarstvo njihova družinska dejavnost, ki jo bo kasneje prevzel prav on. Kot edini moški v družini je bilo to popolnoma pričakovano. Še danes me velikokrat povabi v svojo delavnico in mi razkaže, kaj vse ustvarja in koliko dela ima še pred seboj. Vidim, da v svojem delu resnično uživa in se dela, čeprav ga ima zelo veliko, ne boji. Z žarom v očeh se odpravi za svojo delovno površino in začne ustvarjati. Lahko rečem, da ga mizarstvo res osrečuje. To ljubezen do dela mu malce zavidam, saj sama svojega dela ne maram preveč. Dandanes je zelo malo ljudi, ki v svojem življenju počnejo tisto, kar jih resnično veseli.
Če se samo spomnim najinih začetkov. Kako romantično je bilo, ko me je ves ponosen peljal v takrat še očetovo delavnico in mi razkazal svoje prve izdelke. Bila sem zelo ponosna na njegov dosežek in ustvarjalnost. Tudi notranjost najinega skupnega doma danes je vsa izpod rok mojega mizarja. Sam pravi, da moreš v prvi vrsti znati oblikovati zase, saj si takrat najbolj kritičen do sebe. Če ti to uspe, je uspeh zagotovljen. Prepričana sem, da bo mizarstvo v prihodnosti navdušilo tudi najine otroke in se bo obrt še dolgo prenašala.…
Zaradi bolečih rok sem obiskala zdravnico, ker me je začelo skrbeti, kaj točno se dogaja z mojim zdravjem. Sama zdravnica me je vprašala po simptomih in nekako zaključila, da moram na slikanje vratnega dela hrbtenice.
Ko sem jo vprašala, ali je prav, da sem prišla na pregled, ali pa bo bolečina sama od sebe minila, mi je povedala, da je prav, da se naredi slikanje in da se prepričamo, da so vratna vretenca v redu.
Zalomilo pa se je pri slikanju. Namreč, ko sem poklicala za slikanje, so mi povedali, da bom prišla na vrsto šele čez 5 mesecev. Bila sem tako šokirana, da tega enostavno nisem mogla prekriti in sem jih vprašala, ali mislijo resno ali so zmotili?
No, pa sem bila spet na začetku. Vedela sem, da na to slikanje ne morem čakati, ker se lahko moje zdravje poslabša. Tako sem se naročila na masažo vratnega dela hrbtenice pri fizioterapevtu in upala, da mi bo kaj več povedal o moji težavi. Tako mi je predpisal vaje, ki naj bi jih izvajala dvakrat na dan. Seveda sem vse skupaj vzela silno resno, kajti še kako pomembno je bilo zame, da bolečina v rokah izgine. Prve dni nisem čutila razlik, potem pa je bolečina odhajala.
Vsak dan je manj bolelo in bila sem presrečna. Ko je prišel datum za slikanje, sem ga odpovedala, ker sem bila zdrava, bolečine so izzvenele in še danes sem srečna, da sem za zdravje poskrbela sama. Če bi čakala na slikanje in ne bi naredila nič, bi se bolečina stopnjevala in lahko bi imela resne težave.
…
V restavraciji sem na okenski polici našla škatlico dopolnil, na kateri je pisalo omega 3 in je bila še skoraj polna. Le kdo pozabi kaj takega v restavraciji in to na okenski polici. Miza je bila sicer res čisto ob oknu in je bila okenska polica na dosegu, pa vseeno.
Ko je natakar prišel pobrati naročilo sem mu predala omega 3 dopolnila, ter povedala, da to ni naše in da je verjetno prejšnja stranka to pozabila. Oba sva se nasmehnila in natakar je pripomnil, da se včasih tudi on čudi kaj vse ljudje pozabilo tam. Zahvalil se je za prijaznost in rekel, da bo omega 3 shranil, če se slučajno lastnik oglasi z vprašanjem, ali so morda našli, kar je pozabil.
Ko je bilo omega 3 dopolnilo urejeno, je pobral naše naročilo in odšel nazaj do točilnega pulta, da pripravi pijačo in odda naročilo v kuhinjo. Ni minilo dolgo časa, ko se je vrnil s pijačo in jo postregel na mizo. Mi še niti zaključili pogovor o tem, kako je lahko nekdo pozabil dopolnilo, kot je omega 3, pa smo imeli že vse razen hrane na mizi. Me je pa vsekakor ta situacija spomnila, da bi morda lahko pregledala tudi jaz, ali imam vsa dopolnila in ali morda moram kakšno stvar dokupiti. Mislim, da imam omega 3 dopolnil še dovolj, nisem pa prepričana za c vitamin in kalcij. Tega mi bo verjetno zelo kmalu zmanjkalo. No morda je pa tudi v tej situacij kaj dobrega in sem se spomnila, na nekaj, kaj bi lahko drugače pozabila.
Ko je minilo približno dvajset minut, smo dobili tudi postreženo hrano, ki je prav prijetno dišala. Od morskih jedi, testenin, rižote in pice so se vonji kar prepletali in meni so se zacedile sline, še preden sem naredila prvi grižljaj svoje hrane. Hrana je bila res odlična, pa še ker sem imela na krožniku lososa, sem se spomnila, da tudi jaz zdaj uživam omega 3, ampak v hrani, kar je še bolje kakor v dopolnilu.…
Opazila sem, da v Sloveniji delujejo številna prostovoljna gasilska društva, a zanimalo me je katero gasilsko društvo se nahaja zraven mene. Živim v mestu, kjer se vedno nekaj dogaja in odločila sem se, da obiščem gasilsko društvo, saj bi se rada naučila nekaj veščin. Mislim, da je vedno dobro biti pripravljen v primeru naravne katastrofe ali požara. Rada pa tudi pomagam, zato sem se odločila, da se jim pridružim.
V brskalnik sem vtipkala prostovoljno gasilsko društvo in mesto kjer se nahajam. Dobila sem nekaj zadetkov in kliknila na najbližjega mojemu domu. Poklicala sem jih in jim povedala, da bi se jim rada pridružila. Veseli so bili mojega klica, saj vsaka pomoč pride prav. Ko gre za reševanje ljudi ali gasenje požara potrebujejo čimveč ljudi.
Vprašala sem jih, ali njihovo gasilsko društvo nudi tudi urjenje oziroma imajo usposobljen kader od katerega bi se lahko učila. Povedali so mi, da mora vsak novi prostovoljec iti skozi trening, kjer se nauči:
- osnove gašenja
- požarni red
- pravila evakuacije
Odleglo mi je, saj tega znanja nisem imela in sem se veselila, da se bom veliko novega naučila. Čez nekaj dni sem dobila pošto in videla, da je gasilsko društvo poslalo termin za prvo urjenje. Nekaj dni bo namenjenih predavanju o varnosti, nato pa bo nastopil še praktični del. Svojo vlogo sem jemala zelo resno in to gasilsko društvo zelo cenim.
Zato sem na predavanja sem želela priti pripravljena.
Kupila sem si beležko in svinčnik ter se odpravila prosti gasilskem domu. Ko sem prispela pred vhod sem videla, da nisem bila edina. Še vsaj deset tako moških kot žensk se je želelo vključiti v gasilsko društvo in tako pomagati gasilcem in ostalim državljanom. Vstopili smo v gasilski dom, se posedli in z velikim zanimanjem poslušali predavanja.
…
Zagotovo se marsikdo med vami strinja, da so fotografije v fizični obliki precej bolj mikavne v primerjavi s tistimi, ki jih gledamo na računalniku, telefonu ali na kateri drugi pametni napravi. Posledično je razvijanje fotografij še vedno zelo priljubljena storitev, ki je dandanes na voljo na veliko mestih. Odlična novica je tudi ta, da razvijanje fotografij poteka precej bolj hitro in učinkoviteje kot nekoč.
Sicer pa razvijanje fotografij lahko naročite kar na spletu, jaz jih naročam tukaj. Izbrane fotografije lahko dostavite preko spletne pošte ali pa tudi osebno na sedež podjetja. Praviloma so razvite fotografije v vaših rokah lahko že v roku ene ali največ nekaj ur. Takšen material lahko uporabite v najrazličnejše namene. Ne nazadnje vam lahko razvijanje fotografij omogoča narediti kakšen prav poseben in unikaten izdelek.
Izdelava foto albuma v lastni režiji
Za razvijanje fotografij se lahko odločite tudi tedaj, kadar želite v lastni režiji izdelati foto album ali kakšen podoben spominek. Album v fizični obliki je lahko izjemno lepo darilo, ki ga bo vesel prav vsak obdarovanec, in to ne glede na to, ali morda celo bolj prisega na slike oziroma fotke, ki so nameščene na pametni napravi.
Sicer pa razvijanje fotografij lahko opravite tudi tedaj, kadar nekaj fotk želite namestiti na stene domačih prostorov. V tem primeru boste fotografije najverjetneje dali tudi v primeren okvir.
Poceni in hitra storitev
Omenili smo že, da je dandanes razvijanje fotografij zelo ugodna storitev, obenem pa tudi precej učinkovitejša pa tudi hitrejša kot nekdaj. Vsekakor pa je sama kakovost izdelkov odvisna ne nazadnje tudi od tega, iz kakšne naprave boste slike dali razviti.
Če torej želite, da bi razvijanje fotografij obrodilo kar se da dobre sadove, je najbolje, da za mnenje o tem, iz katere naprave jih lahko daste razviti, povprašate katerega od strokovnjakov.
…
Danes se sprašujem, zakaj sem tako dolgo čakala in zakaj sem tako dolgo živela takšno življenje, kot sem ga. Nikoli nisem niti za trenutek pomislila, da to nisem jaz in da živim življenje drugih, moja osebna rast je takrat bila na začetku, a bila sem v srednjih letih.
To nikakor ni bilo lepo spoznanje zame, ker sem bila jezna in razočarana, kako sem lahko vse to zamujala in kako nisem razvijala samo sebe. Ko pa so se nakopičile zdravstvene težave in ko nisem imela več izhoda, se me je dotaknila osebna rast. Morala sem pogledati vase in kar hitro sem ugotovila, da enostavno ne vem, kdo sem in kaj si želim. Takrat sem si želela samo zdravje, vendar sem vedela, da nimam čarobne palčke in da moje telo ne uboga več, tako kot je po navadi.
Začela se je moja osebna rast in to je nekaj čudovitega!
Začela sem se zavedati, da če bom hotela biti srečna, je za to potrebna osebna rast. Nič ne bom naredila, če bom posvečala čas samo drugim in delala, tako kot bodo oni rekli. Tega sem se že zavedala, tudi prej, ampak sem se počutila dobro. Sedaj pa je drugače, ker se mi je telo uprlo in ker mi je dalo vedeti, da če ne bom sama nekaj naredila, pa me bo telo prisililo.
Tako sem začela graditi na sebi, začela sem se spraševati, kaj lahko naredim, da se bo moje telo začelo počutiti boljše. Vedela sem, da je vse na meni, ker so bili zdravstveni izvidi zaenkrat v redu, moje počutje pa ne. Moja osebna rast se je razvijala preko telovadbe, sprehodov, joge, glasbe, branja knjig in pogovarjanja s prijateljicami.
Vedela sem, da tokrat grem po pravi poti, zelo počasi, vendar gre. Kako sem bila srečna, ko sem ugotovila, da se moja osebna rast spreminja in se z njo počutim boljše. …
Prijateljica je imela cel teden na sporedu puljenje zob pri svoji hčerki. Sprednji mlečni zobje so se ji začeli majati in morala bi jih izpuliti. Ampak hčerka se ni dala. Zobki so že bili že čisto majavi, ampak ona se je bala, da jo bo puljenje zob preveč bolelo. To, da bi zobna miška prinesla kakšen evro, je tudi ni ganilo. Namignila je celo, da lahko, da ji bo prinesla celo kakšno čokolado ali pa igračko, pa še vedno ni popustila.
In tako sem tudi jaz cel teden poslušala o teh ubogih sprednjih majavih zobkih pri hčerki, ki niso mogli ven. Tudi sama nisem bila preveč pametna, kaj bi naredila v takem primeru. Najbrž bi jo peljala k zobozdravniku, da on to uredi. Mene skomina že sama misel na to kaj šele, da bi morala imeti tako situacijo in se z njo soočiti. Še za svoje modrostne sem potrebovala več let, da sem se končno odločila za puljenje zob in jih odstranila pri zobozdravniku. Najbrž pa je vseeno vse drugače, ko imaš svojega otroka.
Konec tedna pa je le prišel dan, ko se je menda hčerka zjutraj zbudila in nekak po nesreči izpulila svoj prvi mlečni zob in ga vsa krvava prinesla pokazat. Vsi so bili veseli, da je končno eden izpuljen in je samo še en zob tam, da se izpuli. Glede na to, da se je hčerka takoj zjutraj smejala, bo verjetno tudi drugi kmalu zunaj. Najbrž je ugotovila, da puljenje zob ni tako grozno, kakor si je predstavljala.
Poizkušam se spomniti, kako so mene prepričevali, da naj si izpulim mlečni zob. Nekaj imam v spominu, da sem poizkušala z nitko in kljuko, ampak samo pri enem. Drugo se pa ne spomnim. Je pa vsaj puljenje zob pri hčerki od prijateljice sedaj v polnem zagonu in ne bo imela več veliko težav pri tem.…