Z možem imava tri otroke, vsi so že odrasli in so se odselili od doma. Zaenkrat svojih otrok še nimajo, so si pa že vsi trije našli partnerje, tako da bodo verjetno v bližnji prihodnosti na vrsti tudi vnuki. Sama se zelo veselim časa, ko bom postala babica. Zaenkrat, kot večina sodobnih babic, še vedno hodim v službo. V kolektivu kjer delam, je zaposleno veliko mladih deklet, kar nekaj od njih so že mamice, nekatere pa še bodo v kratkem.

Zadnjič smo se med malico pogovarjali, kako težko se v današnjem času najde varstvo otrok, kar je mene zelo presenetilo. Ko sva midva z možem imela majhne otroke, je bilo varstvo otrok zagotovljeno za vse. Vsi ki so potrebovali vrtec, so dobili prosto mesto. Res pa je, da je veliko otrok do petega leta ostalo doma pri babicah in dedkih. Takrat so odšli v penzijo okoli petdesetega leta, niso bili pretirano zgarani in bili so še dovolj mladi, da so lahko čuvali vnuke. Tudi nama je otroke čuvala moja mama, zato na varstvo otrok sploh nisem pomislila. V vrtec so šli leto ali dve pred šolo, da so se malo privadili šolskemu sistemu.

Če bi bilo še vedno tako, bi bila sama zdaj že doma in bi z veseljem čuvala vnuke, tako pa me čaka še deset let dela do upokojitve. Vprašala sem svoje mlajše sodelavke, kje najdejo varstvo otrok in  kako rešijo problem, saj sem vedela, da to v kratkem čaka tudi najine otroke. Povedale so mi, da iščejo privatno varstvo otrok, ki je zelo drago, ker je povpraševanje večje od ponudbe. Poleg tega nekatere niso prepričane, kako skrbijo za njihove otroke, vendar nimajo druge izbire. Včasih za obdobje meseca ali dveh, delajo s partnerjem izmensko delo ali delo od doma, kar je v prisotnosti majhnega otroka zelo naporno. Počasi mi postaja jasno, zakaj se mladi tako pozno odločajo za otroke.