Obrt, kot je mizarstvo, se v večini primerov prenaša iz roda v rod, imam prav? V osnovni šoli sem imela kar nekaj sošolcev, ki so se po končani osnovni šoli odločili, da šolanje nadaljujejo na srednji lesarski šoli. Seveda jih je mizarstvo veselilo, drugače bi težko nadaljevali to obrt. Pri tem poklicu moreš biti zelo spreten in imeti tisti bistveni smisel za delo z različnimi vrstami lesa. Najbrž se sprašujete, od kje vse to znanje in pametovanje o tem, kaj pravzaprav je mizarstvo, kajne? 

Moj partner je prav tako podedoval mizarsko delavnico. Še preden sem ga spoznala, sem vedela, da je mizarstvo njihova družinska dejavnost, ki jo bo kasneje prevzel prav on. Kot edini moški v družini je bilo to popolnoma pričakovano. Še danes me velikokrat povabi v svojo delavnico in mi razkaže, kaj vse ustvarja in koliko dela ima še pred seboj. Vidim, da v svojem delu resnično uživa in se dela, čeprav ga ima zelo veliko, ne boji. Z žarom v očeh se odpravi za svojo delovno površino in začne ustvarjati. Lahko rečem, da ga mizarstvo res osrečuje. To ljubezen do dela mu malce zavidam, saj sama svojega dela ne maram preveč. Dandanes je zelo malo ljudi, ki v svojem življenju počnejo tisto, kar jih resnično veseli.

Če se samo spomnim najinih začetkov. Kako romantično je bilo, ko me je ves ponosen peljal v takrat še očetovo delavnico in mi razkazal svoje prve izdelke. Bila sem zelo ponosna na njegov dosežek in ustvarjalnost. Tudi notranjost najinega skupnega doma danes je vsa izpod rok mojega mizarja. Sam pravi, da moreš v prvi vrsti znati oblikovati zase, saj si takrat najbolj kritičen do sebe. Če ti to uspe, je uspeh zagotovljen. Prepričana sem, da bo mizarstvo v prihodnosti navdušilo tudi najine otroke in se bo obrt še dolgo prenašala.…