Prijateljica je imela cel teden na sporedu puljenje zob pri svoji hčerki. Sprednji mlečni zobje so se ji začeli majati in morala bi jih izpuliti. Ampak hčerka se ni dala. Zobki so že bili že čisto majavi, ampak ona se je bala, da jo bo puljenje zob preveč bolelo. To, da bi zobna miška prinesla kakšen evro, je tudi ni ganilo. Namignila je celo, da lahko, da ji bo prinesla celo kakšno čokolado ali pa igračko, pa še vedno ni popustila.

In tako sem tudi jaz cel teden poslušala o teh ubogih sprednjih majavih zobkih pri hčerki, ki niso mogli ven. Tudi sama nisem bila preveč pametna, kaj bi naredila v takem primeru. Najbrž bi jo peljala k zobozdravniku, da on to uredi. Mene skomina že sama misel na to kaj šele, da bi morala imeti tako situacijo in se z njo soočiti. Še za svoje modrostne sem potrebovala več let, da sem se končno odločila za puljenje zob in jih odstranila pri zobozdravniku. Najbrž pa je vseeno vse drugače, ko imaš svojega otroka. 

Konec tedna pa je le prišel dan, ko se je menda hčerka zjutraj zbudila in nekak po nesreči izpulila svoj prvi mlečni zob in ga vsa krvava prinesla pokazat. Vsi so bili veseli, da je končno eden izpuljen in je samo še en zob tam, da se izpuli. Glede na to, da se je hčerka takoj zjutraj smejala, bo verjetno tudi drugi kmalu zunaj. Najbrž je ugotovila, da puljenje zob ni tako grozno, kakor si je predstavljala.

Poizkušam se spomniti, kako so mene prepričevali, da naj si izpulim mlečni zob. Nekaj imam v spominu, da sem poizkušala z nitko in kljuko, ampak samo pri enem. Drugo se pa ne spomnim. Je pa vsaj puljenje zob pri hčerki od prijateljice sedaj v polnem zagonu in ne bo imela več veliko težav pri tem.